Razreševanje notranjih konfliktov

 

Uvod

Vsi bi radi živeli polno življenje brez pretekle čustvene bolečine, trpljenja in bolezni. Na temo, kako doseči življenje brez trpljenja, je napisanih na tone knjige, vendar večina ne ponuja veliko konkretnih in učinkovitih napotkov, kako doseči tako stanje bivanja. Mnogo ljudi, ki redno meditira, ugotovi, da tudi po dolgih letih doseganja duševnega prebujenja in rednega stika s čisto zavestjo, še vedno ne živi življenja, ki bi ves čas vključevalo te principe. Vedno znova se zavedo, da so v njih globoko zakopane ovire, ki jih omejujejo.

Kar manjka pri večini duhovne literature, so novi vpogledi v naravo navad, ki nas držijo ujete v naših iluzijah (utvarah) ter preproste, praktične tehnike za odvajanje od teh škodljivih navad. V prvi vrsti potrebujemo način, kako razkrinkati svoje navade oziroma vedenje, saj se velike večine vedenja sploh ne zavedamo. V drugi vrsti potrebujemo preproste in učinkovite načine, kako škodljive navade odpraviti in postati resnični gospodar svojega življenja, ne pa ostati skupek pogojnih refleksov. Večina ljudi živi življenje kot plod »programiranja« v rosnih otroških letih. Tako življenje je polno boja in trpljenja, polno čustvenih reakcij na dražljaje in polno čustvene bolečine. Večina ljudi živi v utvari, da so osamljene osebe, ki so ločene od vsega drugega življenja. Ne morejo si pomagati, da ne bi trpeli in hrepeneli po občutku celosti.

Kaj je čista zavest?

Kaj je ta občutek celosti, o katerem toliko slišimo, beremo in govorimo? Pojavlja se v vseh kulturah, religijah in celo znanosti. Fiziki mu rečejo enotno polje, verniki Bog, ima pa še mnoga druga imena: Samadhi, Satori, Nirvana, zavest, praznina, vir, absolutno, univerzum, celost, prosvetlitev in še in še. V tem prispevku uporabljam izraz čista zavest, ker je zelo nevtralen, poleg tega opisuje bistveno lastnost. Čista zavest je v resnici zelo preprosta. To je tista lastnost človeka, ki nam daje budnost, nas dela žive, omogoča zavedanje samega sebe in sveta okoli nas. To je »zaslon« našega uma, na katerega padajo naše misli in zaznave. Z njim izkušamo vse na tem svetu.

Čista zavest je tako zelo preprosta, da jo niti ne opazimo, čeprav je stalno z nami. Ker ni predmet našega zaznavanja, ampak je v ozadju naših izkušenj, je običajno ne opazimo. Smo preveč zaposleni s predmeti, ki nas obdajajo. Čista zavest je preveč preprosta, preveč tiha, preveč… nezanimiva!

Čeprav večinoma ne slutimo o njeni prisotnosti v nas, je absolutno naš najpomembnejši del. V resnici je naše pravo bistvo, je del tega, da smo živi. Ona nam omogoča, da zaznavamo, mislimo in izkušamo življenje.

V duhovnih tradicijah po svetu so ljudje posvetili brezštevilne ure, dneve in leta, da bi prišli v stik s čisto zavestjo. Mnogi uspešno, a le za toliko, da so potem celo življenje hrepeneli po ponovnem občutku celosti. Vse to nas napeljuje na misel, da je zelo težko priti v stik s čisto zavestjo. V resnici ni tako, če veš, kje jo iskati. Ampak o tem kasneje.

Glavne ovire na poti k polnejšemu življenju

Obstajata dve vrsti ovir, ki nam preprečujejo, da bi živeli v stiku s svojim bistvom:

  • identifikacije, zaradi katerih smo dobili občutek o tem, kdo smo, od stvari, ki niso to, kar v resnici smo;
  • nerešena čustvena bolečina – vzorci energije v našem telesu, ki so posledica nedokončanih travmatičnih izkušenj v preteklosti.

Dobra novica je ta, da obstaja le omejeno število pomembnih notranjih ovir, ki nam preprečujejo, da bi živeli in uživali v čisti zavesti ves čas, kar pomeni, da prvi del problema (ozaveščanje) ne predstavlja večje ovire. Na srečo se je izkazalo, da je tudi preseganje privzgojenih navad lažje rešljiv problem, kot zgleda na prvi pogled. Večina ljudi je mnenja, da je duševna rast nekaj, kar zahteva veliko časa in energije, čemur moramo nameniti celotno življenje, biti asketski in se odreči materialnim dobrinam ter biti popolnoma disciplinirani. V resnici je to napačno razumevanje.

Programiranje prepričanj v rosnih letih

Vsak človek v otroških letih do približno šestega leta starosti doživlja intenzivno »programiranje« življenjskega nazora, kar obsega oblikovanje vseh prepričanj in verovanj o svetu, naravi, vesolju, človeku, sebi in svoji samopodobi. Vse, kar se v prvih letih življenja naučimo, postanejo naše »resnice« o svetu. Programirajo nas seveda predvsem starši in širša družina. Tako prevzamemo prepričanja, verovanja in navade naših najbližjih. Velika večina vedenja se programira v pred-kognitivnem in pred-verbalnem času, se pravi v letih, ko še ne znamo misliti ali govoriti. Te izkušnje zato nastajajo na nivoju čustev in občutkov in jih z besedami sploh ne moremo opisati. Večina ljudi se ne spominja obdobja pred svojim tretjim letom, torej obdobja, ko še niso znali govoriti. Dokler ne znamo govoriti, se vse dogaja na nivoju čustvovanja in občutkov, vse, kar poznamo, so izkušnje in naši občutki glede teh izkušenj. Ko se enkrat naučimo govoriti, začnemo komunicirati in stvari opisovati z besedami ter popolnoma pozabimo na obdobje, ko še nismo znali govoriti. Vendar v obdobju pred razvojem govora že sprejmemo prepričanja o našem življenju in o našem odnosu do življenja. Ta prepričanja so zelo močna in nas večinoma omejujejo pri tem, kako si dovolimo živeti naša življenja. In se tega sploh ne zavedamo, kajti izvirajo iz časa, ko še nismo imeli besed.

Če povzamem – večine našega vedenja in navad se ne zavedamo in so v principu pogojni refleksi, ki jih sprožajo dražljaji iz okolja. Naše reakcije na dražljaje so zato predvidljive in vedno enake, na žalost pa nezavedne. Da bi to razumeli, poglejmo, kako se ljudje učimo.

Štiri stopnje učenja

1 nezavedna nesposobnost ne zavedam se, da ne vem/znam
2 zavedna nesposobnost zavedam se, da ne vem/znam
3 zavedna sposobnost zavedam se, da vem/znam
4 nezavedna sposobnost ne zavedam se, da uporabljam to znanje

Ponazorimo zgornjo informacije na učenju vožnje avta. Ko smo dojenček, ne vemo, da avto sploh obstaja, torej ne vemo, da nismo sposobni voziti avta. Ko malce zrastemo, ugotovimo, da avtomobili obstajajo in da jih je treba znati voziti. Smo na drugi stopnji učenja, ko se zavedamo, da ne znamo voziti avta. Potem se začnemo učiti vožnje in na začetku nam gre zelo težko in zraven se moramo zelo koncentrirati. Trije pedali, volan, prestavna ročica, pa še ročice za luči, smerokaze, ročna zavora… Vendar sčasoma osvojimo tudi to spretnost in avto znamo voziti. Smo na tretji stopnji učenja, ko se zavedamo, da znamo voziti, vendar smo pri tem še zelo neizkušeni. Po nekaj letih vožnje se avto praktično vozi že kar sam, vmes se lahko pogovarjamo s sovoznikom, lahko razmišljamo o tem, kaj bomo skuhali za kosilo in poslušamo radio. Posameznih dejanj pri vožnji z avtomobilom se sploh ne zavedamo več in ne razmišljamo več o njih. Smo na četrti stopnji učenja, ko so naša dejanja avtomatična.

Na tak način se naučimo prav vseh svojih spretnosti. Prav zaradi te človekove sposobnosti učenja so navade v nas tako globoko zakoreninjene. Ker so navade nastale v rosnih letih, ko so nas programirali drugi ljudje, smo že zdavnaj dosegli nezavedno sposobnost in jih delamo avtomatično – brez zavedanja. V tem vedenju smo res dosegli popolnost. Na žalost je enako s prepričanji. Več kot 95% časa ljudje delujemo v »načinu AVTOPILOT«, torej nas usmerja nezavedni um in nezavedni (avtomatični) del možganov. V naši podzavesti (nezavednem delu uma) je cel kup prepričanj in verovanj, ki smo jih prejeli od drugih v času programiranja. Ti delujejo ves čas in še tako poglobljeno intelektualno razmišljanje, razglabljanje in prepričevanje samega sebe nam ne bo pomagalo, da bi jih spremenili. Za to potrebujemo posebno »reprogramiranje«. Prav zato je v zadnjem času pozitivno mišljenje dobilo tako negativni sloves, ker preprosto ne deluje. Poglejmo zakaj.

Fizika notranjih konfliktov

Fizika nam je v 20. stoletju razložila, da je vse v vesolju energija. Snovi so narejene iz molekul. Molekule gradijo atomi. Atomi so iz podatomskih delcev in podatomski delci niso nič drugega kot valovi energije. To pomeni, da je vse samo energija. To drži tudi za nematerialne stvari – misli, čustva, občutke, želje, namene – vse to je le energija. Energijo ene misli lahko predstavimo tudi v obliki zapletenega valovanja s svojo obliko vala, valovno dolžino, amplitudo in hitrostjo valovanja (frekvenco). Vse te lastnosti vala nosijo v sebi določeno informacijo.

Naj ponazorim fiziko notranjih konfliktov na primeru namena: »Rad bi napisal knjigo.« Ta namen ima svojo energijo s točno določenim spektrom nihanja. Istočasno z mojo željo oz. namenom o knjigi se pojavi energija negativne misli, ki je nasprotne narave: »Itak je ne bo nihče bral!«. Tudi ta ima svoj spekter nihanja. Če pogledamo vse skupaj s fizikalnega vidika, se oba vala seštejeta in, ker sta si nasprotna, bolj ali manj izničita. Posledica je, da tiči začetek knjige na našem računalniku že pet let, a še vedno ni nič iz nje. Negativna misel nas sabotira, ker je v direktnem nasprotju z našim namenom.

Zgornji konflikt lahko napišemo tudi matematično:

dosežek = možnosti – ovire

Če so ovire majhne, bo rezultat zelo velik, drugače ga lahko ovire popolnoma izničijo.

Težava je torej v tem, kako preseči programirano prepričanje in negativne misli v nezavednem umu, ki nas vsak dan sabotirajo. Te misli in prepričanja ne gredo kar stran, čeprav jih nočemo. So zelo globoko zasidrana in močna. Večino časa se jih sploh ne zavedamo in se zato sploh ne moremo zaščititi pred njihovim vplivom. Rešitev tega problema ni intelektualna (kot je večina tehnik tradicionalne kognitivne psihoterapije), ampak je treba ubrati izkustveni pristop, pri katerem se obravnava problem preprosto kot vzorce energije in informacije. Tak pristop je razvil Američan Tom Stone in se imenuje Human Software Engineering (HSE). Tom velikokrat uporablja primerjavo z računalniki, ker pravi, da o računalnikih ne obstaja nobena dogma in je zato taka primerjava lahko zelo ilustrativna. Notranje konflikte primerja z računalniški virusi oziroma hroščki v človeškem »operacijskem sistemu«. Če vemo, da imamo problem – virus – na računalniku, nam prav nič ne pomaga, če vemo njegovo ime, kako nam spodkopava delovanje računalnika, s katerim elektronskim sporočilom smo ga prejeli in od koga. Ne moremo se postaviti pred računalnik in reči: »Virus, odstrani se z mojega računalnika!« Ne, rešitev je v namestitvi in zagonu protivirusnega programa. Moramo se znebiti energije in informacije virusa. Šele potem naš računalnik spet deluje brez težav.

Primerjalno nam ljudem prav nič ne pomaga, če vemo, kakšen psihičen problem ali bolezen imamo. Lahko vemo vse o tej bolezni – kako se imenuje, kdaj se je začela, odkod izvira. Lahko razpravljamo o njej s svojim terapevtom ali sami s sabo leta in leta, pa se je ne bomo znebili. Intelektualno razumevanje problema in moč volje očitno ni pravi pristop. Prav to je razlog za dejstvo, da nekateri ljudje hodijo na psihoterapijo 5 let ali več, a njihov problem še vedno obstaja.

Zanimiva je ugotovitev, da se nekatere čustvene rane same po sebi nikoli ne zacelijo. To, da čas celi vse rane, preprosto ne drži. Če se urežemo, bo telo zacelilo rano v nekaj dnevih. Če si zlomimo kost, se bo zacelila v nekaj tednih. Če pa v otroštvu doživimo nekaj zelo travmatičnega, nam pusti čustveno rano, ki se sama ne zaceli. Po šestdesetih letih še vedno boli. To je nedvoumno pokazala na tem področju največja klinična študija – ACE (»Adverse Childhood Experience«) študija, ki še vedno poteka v ZDA v okviru zdravstvene inštitucije Kaiser Permanente (http://xnet.kp.org/permanentejournal/winter02/goldtolead.html), ki je razkrila neka-tera presenetljiva dejstva:

  • čas ne celi ran zaradi nekaterih travmatičnih dogodkov oz. nekateri notranji konflikti se ne razrešijo sami,
  • travmatični dogodki v otroštvu so mnogo bolj pogosti, kot mislimo,
  • posledice travm iz otroštva čutimo tudi desetletja po nastanku,
  • obstaja neposredna povezava med travmatičnimi doživetji v otroštvu in boleznimi ter dolžino življenja v odraslih letih.

ACE študija je dokazala, kar intuitivno vemo že stoletja. Negativni dogodki v otroštvu imajo zelo velik vpliv na zdravje celo življenje. Zaradi čustvenih bolečin, ki jih sprožijo hudi travmatični dogodki v otroštvu (zanemarjanje, nasilje, smrt v družini, ločitev staršev, spolne in psihične zlorabe…), ljudje razvijemo določene škodljive navade in vedenja, ki hitro doprinesejo k slabšanju zdravja. Take navade so kajenje, prenajedanje, pitje alkohola, jemanje drog in zdravil itd. Vse te škodljive navade uporabljamo zato, da prikrijemo bolečino, ki grozi, da bo vsak hip planila na dan. Ker tega nočemo, se »drogiramo« na vse možne načine, ki jih imamo na voljo. Iz tega se razvijejo vse mogoče bolezni, ki vodijo k nekakovostnemu in krajšemu življenju.

Prav zato je zelo pomembno razumevanje prave narave človekovega programiranja v otroških letih, ker je lažje ozavestiti svoje težave, če poznamo ozadje njihovega nastanka. V tem prispevku je zato poudarek na teoretični razlagi človekovega programiranja, kajti tehnike HSE so izkustvene, zato se jih težko naučimo iz knjig. Da bi razumeli, kako pred-verbalno programiranje vpliva na nas, moramo najprej pogledati, kako delujejo vse človekove izkušnje.

Trije vidiki vsake človekove izkušnje

Vsaka človekova izkušnja ima tri vidike:

  1. oseba, ki izkuša,
  2. predmet izkušnje,
  3. proces izkušanja.

AspektiIzkušenj

Povezuje jih zavedanje: »Jaz se zavedam predmeta.« Na primer: če prvič poskusim jagodo, sem jaz oseba, ki izkuša, jagoda je predmet izkušanja in naših pet čutov (okus, dotik, voh, vid in sluh) je vpletenih v proces izkušanja. Če nikoli prej nismo poskusili jagode, nam noben opis jagode ne bo pomagal, da bi vedeli, kakšen je okus jagode. Takoj, ko ugriznemo prvikrat v jagodo, smo s to izkušnjo dobili vse informacije o okusu jagode.

Tako pridobivamo prav vse izkušnje v našem življenju. Ko smo zelo mladi, so nekatere izkušnje dosti preveč intenzivne za naš nežen in nerazvit živčni sistem. Posledica tega je, da napačno interpretiramo enega ali več od zgornjih treh vidikov izkušnje in se hkrati s to razlago poistovetimo. Tukaj pa se začnejo težave. Problem je univerzalen (to doživljamo vsi ljudje) in leži v identifikaciji bodisi z egom, bodisi s predmeti izkušnje, bodisi s procesom izkušanja. Trije vidiki izkušanja niso neodvisni, ampak lahko problemi identifikacije obstajajo v vseh treh možnostih skupaj.

Tako sčasoma v rani mladosti dobivamo občutek o tem, kdo smo, od tistega, kar v resnici nismo. Izvor težav je v torej v napačni identifikaciji.

  1. Oseba, ki izkuša

Če se preveč poistovetimo s tem, kar mislimo, da smo, dobimo občutek, da smo naš ego. Definicija ega je napačen občutek v našem umu o tem, kdo smo. Kadar imamo napačen občutek, kdo smo, se počutimo ločene od vsega, počutimo se kot, da bi bili isto kot naš ego. Ker se počutimo ločene, poskušamo narediti stvari po svoje – tako kot mi hočemo. Zato silimo svoje življenje, da je tako, kot ga želimo. To povzroči večni boj in frustracije.

  1. Predmet izkušnje

Če se preveč identificiramo s predmetom izkušnje, imamo občutek, da bistven del nas samih manjka. Mislimo, da moramo imeti predmete izkušanja, drugače smo nepopolni oz. ne moremo živeti brez njih. Na primer: delavec je na enem delovnem mestu kar 25 let, kar mu povzroči občutek, da on je njegova služba. Če ga odpustijo, je konec njegovega življenja. Dogodek ga pretrese do konca, ker ne ve, kako bi živel brez svoje službe. Dobi občutek, da del njega manjka.

Če se preveč identificiramo s predmetom izkušnje, se počutimo nepopolne, če nimamo nekaj, kar mislimo, da potrebujemo (idealnega partnerja, hiše, avta, polnega bančnega računa, sanjske službe…).

  1. Proces izkušanja

Ko smo zelo majhni (preverbalna faza) in nas preplavijo čustva, kar je za naš živčni sistem prehudo, se ob tem počutimo grozno. Zato sprejmemo »odločitev«, da ne bomo več dopustili, da nas čustva preplavijo in se potrudimo, da »začepimo« dostop do svojih čustev, da nas ne bi več preplavljala. Ta odločitev ni intelektualna, ampak na nivoju čustvovanja. To je sicer logičen poskus preživetja, vendar se tako naučimo, da stalno tlačimo čustva, kar nas ovira pri normalnem življenju. Rezultat je, da se upiramo čutenju svojih čustev in v nas se skozi življenje nabira velikanska količina nerazrešene čustvene bolečine oziroma »čustvene prtljage«.

Posledica zgoraj opisanih identifikacij je na nivoju nezavednih prepričanj:

  • »Jaz sem moj ego.«, kar vodi k poskušanju, da bi izsilili izid v svoj prid.
  • »Del mene manjka.«, kar vodi k nenehnem iskanju sebe tam, kjer te ni.
  • »Bojim se, da bi me čustva preplavila.«, kar vodi k upiranju, da bi čutili v polni meri.

Ti trije sklopi so kot »človekov operacijski sistem«, ki ima napake (hroščke) v sistemu. Vse skupaj vodi k celi kopici notranjih konfliktov, ki nas ovirajo pri normalnem in zdravem življenju. Če se kdo pri branju te razlage sprašuje, ali sploh še imamo svobodno voljo, je odgovor seveda ne. Dokler se ne znebimo identifikacij z napačnimi stvarmi in dokler nosimo s seboj »čustveno prtljago«, smo samo skupek pogojnih refleksov s predvidljivimi reakcijami – rezultat predverbalnega programiranja.

Vsa zgoraj opisana prepričanja vodijo k občutku, da smo popolnoma ločeni od drugih, da smo na svetu sami, osamljeni in nerazumljeni. Občutek »jaz proti drugim« je zelo močan in vodi k mnogim frustracijam. Ironično je seveda to, da je občutek ločenosti popolna utvara – na žalost zelo prepričljiva utvara. V resnici je vse vesolje iz istega materiala. V vesolju domnevne praznine (vakuuma) ni, ves prostor napolnjuje morje kvantne energije oziroma mikroskopskih vibracij. Na naši najbolj temeljni ravni smo živa bitja skupki kvantne energije, ki nenehno izmenjujejo informacije s tem neizčrpnim morjem energije. Človekov um deluje povsem izven zakonov materije. Naše zaznavanje je posledica součinkovanja med podatomskimi delci naših možganov in morjem kvantne energije. Na najbolj temeljni ravni smo vsi povezani med seboj, s svetom in vsem v vesolju. Ločenosti v vesolju ni.

Dinamika običajnih življenjskih problemov

Razlaga dinamike otroškega programiranja je pomembna, ker nam ponuja globok vpogled v razloge, zakaj in kako se zgubimo v iluzijah, ki jih povzroči to programiranje. To znanje nam omogoča, da vemo, katere tehnike uporabiti za določene iluzije in kako uiti iz njihovega objema. Vsaka dinamika je zato v nadaljevanju podrobno razložena.

CoreDinamika

  1. Upiranje, da bi čutili v polni meri

V prvih treh letih življenja globoko v sebi naredimo določene odločitve, ki niso na verbalnem nivoju, zato se jih ne zavedamo in so kot pogojni refleksi. So na nivoju čustvovanja in so nastala v fazi, preden smo kot otroci razvili jezik in mišljenje. Otrok ima zaradi nerazvitosti možganov bistveno manjše sposobnosti procesiranja čustev, zato ga zelo hitro preplavijo. Občutek pri tem je grozljiv, zato se »odloči«, da bo naredil vse, da ga čustva ne bi več preplavila. Nastane navada tlačenja čustev, ki gre lahko tako daleč, da se jih niti več ne zavedamo. Logična posledica te »odločitve« je, da razvijemo vse mogoče strategije, s katerimi zmanjšamo možnost, da bi nas čustva preplavila, na minimum. To upiranje se izraža na tri glavne načine:

  • Ignoriranje svoje intuicije

To se zgodi zato, ker se otroci »socializirajo« s čustveno manipulacijo staršev. Primer je npr. otrok, ki poslika steno v spalnici in je nad svojo umetnino navdušen. Starši nad njo niso tako navdušeni in otroka kaznujejo, čemur sledijo občutki izdanosti, zmedenosti, bolečine, strahu in jeze. Ko naslednjič otrok dobi kreativno idejo, se spomni kazni in svojih občutkov in raje ne posluša več svoje intuicije. To se lahko ponovi mnogokrat v različnih oblikah in otrok neha zaupati notranjemu vedenju oz. intuiciji. Ustraši se namreč, da ne bo več dobil osnovne ljubezni in podpore, ker je popolnoma odvisen od staršev. Kaj je lahko bolj grozljivo? Sčasoma se otrok navadi, da ravna tako, kot je v družini in/ali širši družbi sprejemljivo, ne pa tako, kot mu narekuje notranji glas. Zaradi opisanega programiranja se v odraslosti vsi bojimo konfrontacije, bojimo se, da se bo zgodilo nekaj, kar ne bomo mogli kontrolirati. V ozadju je strah pred negativnimi posledicami, če poslušamo sebe in svojo intuicijo. Ta strah se kaže v različnih oblikah: si ne zaupamo, se ne postavimo zase, se hitro podredimo pritiskom… Zveni znano?

  • Obsojanje sebe in drugih

Večina nas je odrasla v razmerah, kjer je bilo obsojanje sebe in drugih običajno. Tega vedenja se naučimo zgodaj v otroštvu, ko opazujemo druge. Vendar je ta pojav precej bolj zapleten. V resnici je to način, kako se izogibamo čutenju. Včasih imamo globoko v sebi občutke, ki jih ne želimo čutiti, ker so neprijetni. Te občutke nam sproži vedenje nekoga drugega, ki se vede na način, ki ga povezujemo s temi neprijetnimi občutki. Veliko lažje je, če tako vedenje vidimo pri nekom drugem, veliko lažje je obsoditi vedenje kot slabo, kot priznati, da je to tudi nekaj v nas. Ker nočemo občutiti teh občutkov, raje razvijemo nagnjenje, da izražamo naše neodobravanje nad vedenjem drugih. Če sodimo druge zaradi njihovega obnašanja, smo jih v resnici »najeli«, da nam pokažejo naše napake (so zrcalo nas samih). Če pri nekem obnašanju čutimo naboj, potem je to v resnici naš problem, vendar smo se od njega distancirali tako, da smo ga »dali« izven sebe – drugim (projicirali smo problem na druge). Ker nočemo čutiti v polni meri, nočemo sprevideti, da je v nas nerazrešen naboj in si domišljamo, da je problem drugje.

  • Izogibanje sedanjosti

Zgodaj razvijemo tudi navado, da se izogibamo neprijetnim čustvom tako, da se izogibamo sedanjosti. Delamo vse živo, samo da nam ne bi bilo treba čutiti trenutne situacije v življenju. Veliko ljudi živi v iluziji prihodnosti – ves čas govorijo o tem, kako bo čez eno leto ali čez pet let ali ko bodo doštudirali… in živijo v svojih zgodbah. Veliko ljudi dela isto s preteklostjo in se nikakor ne more prestaviti v sedanjost. V principu se pri tej težavi izogibamo čutiti v TEM trenutku. Jemljemo razne »droge«, da bi se izognili sedanjosti. To je resnična podlaga za vse odvisnosti. Odvisnosti so seveda zelo različne: kava, droge, cigarete, zdravila, čaji, knjige, glasba, televizija, igre, računalnik, hrana… Če bi si namreč dopustili, da bi bili resnično prisotni v sedanjosti, bi na dan privrela vsa nerazrešena čustva in uskladiščena čustvena bolečina, čemur pa se želimo izogniti za vsako ceno. Ker se temu neprestano izogibamo, si z leti naberemo ogromne količine »čustvene prtljage«.

2. Iskanje sebe tam, kjer te ni

To prepričanje nastane v prvih dnevih oz. tednih človekovega življenja. V maternici so potrebe otroka avtomatično zadovoljene, zato potreb pravzaprav ne čuti. Ko pa se otrok rodi, njegove potrebe niso več avtomatično zadovoljene, ampak mora za vse prositi (besednjak je zelo kratek – jok). Dojenček še vedno dojema mamo kot eno s samim seboj in je od nje popolnoma odvisen. Torej dojema mamo kot del sebe in to tisti del, ki zadovoljuje njegove potrebe. Če njegove potrebe niso kmalu zadovoljene, je na nivoju čutenja njegova razlaga naslednja: del mene manjka in to tisti del, ki me zadovoljuje. Temu ne uide nihče, je univerzalno, vendar v različni meri. Vodi k vsesplošnemu občutku, da bi se končno lahko počutili cele in popolne, če bi le lahko zadovoljili svoje potrebe. Zato celo življenje iščemo občutek celostii v drugih osebah in predmetih. Problem je v tem, da nam nobena količina ljubezni, pozornosti, denarja, časa, posesti itd. ne more narediti občutka celosti in popolnosti. Ker smo v resnici že celi in popolni in nam ničesar ne manjka, samo ne čutimo tako. Zato stalno iščemo občutek celosti izven sebe, kar se izraža na tri načine:

  • Zamenjevanje potrebe za ljubezen

Pri naporu, da bi bile naše potrebe zadovoljene, se občutka, kaj je potreba in kaj je ljubezen, zamešata. Ker stalno iščemo občutek celosti in zadovoljujemo potrebe s stvarmi in drugimi ljudmi, da bi se počutili kompletne. Ta zadovoljitev žal traja le kratek čas, potem spet najdemo naslednjo željo oz. cilj in se trudimo zanjo. Zadovoljitev je spet kratkotrajna in tako gre v neskončnost. Seveda ljubezen nima nobene zveze s potrebo, ne pride od zunaj, ampak od znotraj. Ljubezen je stanje bivanja in nikoli ne prihaja od nikogar zunaj nas.

  • Upiranje spremembam

Predmet identifikacije je tokrat nekaj zelo abstraktnega – naša preteklost. Iščemo nekaj znanega, stalnega in stabilnega, na kar se lahko zanesemo. Preteklost nam je znana, zato se je oklepamo, to nam daje občutek tolažbe. Bojimo se občutka, da bomo izgubili del sebe, če se kaj spremeni. Najbolj tragično je, da se oklepamo tudi stare čustvene bolečine, ker je z nami tako dolgo, da smo se začeli z njo identificirati. Ker je v ozadju torej strah, da bomo izgubili del sebe, če se bomo spremenili, se oklepamo starih vzorcev. Nihče ne mara nepredvidljivosti, vendar je svet nepredvidljiv, nič ni stalnega, vse se spreminja. Naučiti se moramo prepustiti dogodkom, ker v resnici vesolje poskrbi za vse.

  • Omejevanje samoizražanja

Če del občutka, kdo smo, prihaja iz naše povezanosti z družino in prijatelji, in če večina omejuje svoje sposobnosti izražanja (kar se običajno dogaja), potem bomo tudi mi razvili enako nagnjenje. Začnemo igrati igro: »Ostanimo vsi skupaj povprečni!« Ta težava nam preprečuje, da bi začeli z novim poslom, da bi napisali knjigo itd. Za tem vedenjem se skriva bojazen, da bomo ostali sami, če bomo uporabili vse svoje sposobnosti in bili uspešni, saj se bojimo, da bodo drugi mislili, da so slabši od nas in nas zapustili. Bojimo se ostati sami, ker čutimo, da bi izgubili del sebe. Bojimo se, da bi bili »na vrhu« osamljeni. Strah je podzavesten in ga ne občutimo kot strah. Resničnost je seveda taka, da »na vrhu« nismo osamljeni, samo z drugimi (zelo uspešnimi ljudmi) se lahko družimo.

3. Poskušanje, da bi izsilili izid

Ta osrednji problem je najtežje sprejeti, ker smo globoko v sebi prepričani, da smo svoj ego. To se zgodi, ker rastemo v okolju, kjer vsi čutijo in verjamejo, da so zbirka njihovih življenjskih zgodb, dosežkov, razočaranj, travm, užitkov in vseh drugih izkušenj. To prepričanje dobimo dobesedno z »osmozo«. Programiranje »jaz sem svoj ego« je tako močno in globoko, da je pomisliti drugače pravo krivoverstvo.

Bistvo te težave je torej prepričanje, da smo naš EGO. Identificiramo se z dogodki iz našega življenja (imam te starše, te brate in sestre, hodil sem v to šolo, študiral to stvar, sem odvetnik/učiteljica itd.) in mislimo, da so ti dogodki naredili naše življenje in da smo to MI. Prepričani smo, da smo MI tisti, ki dogodke povzročamo. V resnici jih povzročajo naravne sile in je vse to le naša iluzija. Ker smo prepričani, da smo povzročitelji dogodkov, se trudimo, da bi šlo vse po naše, na tak način in takrat kot želimo mi (delamo proti naravnemu zakonu o najmanjšem naporu). Torej poskušamo izsiliti izid v naš prid in življenje postane večni boj. Poleg tega se zato počutimo dodatno ločene od drugih in od vsega v vesolju.

Vsi smo že doživeli, da smo si kaj v življenju želeli in potem na to pozabili. Nato se nam je želja uresničila, ne da bi karkoli ukrenili glede tega. Kako je to mogoče, če smo v resnici mi povzročitelji vseh dogodkov v našem življenju? V resničnosti se vse dogaja zaradi naravnih zakonov in naravnih sil, ki delujejo prek našega uma, telesa in osebnosti. Ker pa se identificiramo z našim telesom, umom, osebnostjo, mislimi, dejanji itd., verjamemo, da smo mi povzročitelji vsega. V resnici smo del enotnega polja, ki prežema vse vesolje in v resnici nismo ločeni eden od drugega, niti od tega polja energije in informacij.

Poskušanje, da bi izsilili izid se izraža na tri temeljne načine:

  • Nedopuščanje mnenj drugih

Tako se identificiramo s tem, kako vidimo stvari, da ne moremo videti stvari na noben drug način. Če bi se spremenili, bi se počutili ogrožene. Verjamemo le v svoj prav. Tu živijo vsi predsodki, vsi fanatiki in vsi fundamentalisti. To nam preprečuje rast in razvoj. To je izvor vseh razhajanj in prepirov, diskriminacij, bojev in vojn. Kadar se začnemo identificirati z našim pogledom na svet, ta prepričanja postanejo del nas samih. V resnici seveda to niso, vendar tako pač čutimo. Zato postanemo zelo ranljivi, saj čutimo, da drugačna mnenja ogrožajo naš obstoj. Naš način postane edini pravi način.

  • Izmišljanje razlag

Vsi poznamo ljudi, ki so bili v preteklosti prizadeti, in tega ne morejo preboleti. Dogodki so že daleč v preteklosti, vendar zgodba o teh dogodkih še vedno živi v umu osebe, tako da v resnici sploh ni prisotna v tem času. Marsikdo živi v svoji zgodbi, ki si jo je zamislil v prihodnosti (pozitivni ali negativni). Vseeno je, ali je zgodba v preteklosti ali prihodnosti, zgodba zahteva našo pozornost in zaseda naš um. Tako zgodba sčasoma postane del nas.

Poskus, da bi dogodkom pripisali pomen, je zelo človeški. Vendar ko se začnemo identificirati z našimi zgodbami, ki smo si jih izmislili in ne obstajajo nikjer drugje kot v našem umu, živimo v utvari in ne v resničnem življenju. Začnemo se identificirati z našim mišljenjem in razumom. Ves čas se trudimo prirejati resničnost, da se ujema z našo zgodbo. Ob tem seveda nismo v stiku z resničnostjo in sploh ne moremo reševati problemov.

  • Pretirano reagiranje na dogodke

Ker živimo v svoji zgodbi in se z njo identificiramo, imamo določena pričakovanja glede poteka dogodkov. Živimo v utvari, da mora vesolje organizirati stvari tako, kot nam ustreza. Če se ta naša pričakovanja ne uresničijo, reagiramo pretirano – jezno, razočarano itd., ker se ni zgodilo po naše. Spet se počutimo ogrožene in smo žrtve lastnih pričakovanj, ki pa so popolna iluzija. Ta pretirana čustvena reakcija nas zadržuje v svoji energiji in tako ostanemo identificirani s pričakovanjem ter svojo zgodbo in imamo tako izgovor za to reakcijo.

Na podlagi zgornjih prepričanj se izoblikuje velika množica navad, s katerimi si pomagamo v življenju in so pravzaprav kompenzacije zgornjih problemov.

Potrebno je neposredno izkušanje namesto razumskega razumevanja

Vsak zgoraj opisan problem, ki je rezultat predverbalnega programiranja, ni intelektualni problem, ki ga lahko rešimo razumsko. To je problem na izkustveni ravni, saj je ta tej ravni tudi nastal. Vse to so problemi z načinom, kako izkušamo življenje. Prav zato morajo biti načini oz. tehnike preseganja na izkustveni ravni. Vsaka izkušnja v našem življenju ima na eni strani določene okoliščine in na drugi strani naš odziv na te okoliščine. V večini primerov na okoliščine ne moremo vplivati, vsekakor pa se lahko naučimo, da vplivamo na naš odziv nanje. Kadar smo ujeti v čustvo našega odziva, je zelo težko videti okoliščine v pravi luči, še bolj pa se odzvati na nam koristen način. Vendar nam tehnike za doseganje čiste zavesti to omogočajo.

Tehnike za doseganje čiste zavesti

Ker je tehnike razvil Američan, so vsa imena oz. kratice tehnik angleške. Nemogoče bi jih bilo prevesti v slovenščino. Ker so tehnike izkustvene, se jih težko naučimo brez demonstracij. Zato tu navajam zgolj kratek opis, čemu so tehnike namenjene. Lahko pa najdemo angleške demonstracije GAP, CORE in SEE tehnik na domači strani Toma Stona: http://www.vaporizeyouranxiety.com/resources.html.

1. Tehnike za izkušanje čiste zavesti

Če ponovno uporabim primerjavo z okusom jagode. Prav noben opis nam ne pomaga, da bi vedeli, kakšen okus ima jagoda. To lahko zvemo le tako, da zagrizemo vanjo. Tisti hip izvemo o okusu jagode prav vse. Prav temu sta namenjeni tehniki GAP in AGAPE. Z njima lahko zelo hitro pridemo v stik s čisto zavestjo in izkušamo naše pravo bistvo.

GAP (Greater Awereness Place) tehnika – je namenjena za izkušanje čiste zavesti in njenih lastnosti. To storimo tako, da usmerimo našo pozornost na tiho ozadje, v katerem se porajajo naše misli.

AGAPE (Accessing Greater Awereness Place Everywhere) tehnika – je različica GAP tehnike in je namenjena za izkušanje občutka, da čista zavest prežema celotno vesolje in je odlična za preseganje naše utvare, da smo ločeni od ostalih.

  1. Tehnike za razkrivanje naših identifikacij in preseganje ega

Naš ego obstaja zato, ker se identificiramo z našimi zgodbami, dogodki, dosežki, mišljenji, prepričanji, pričakovanji, odzivi… To lahko presežemo tako, da vzpostavimo stik s tihim ozadjem, v katerem se porajajo naše misli. Če smo ujeti v objem čustvene energije naše reakcije na dogodke, je to zelo težko storiti. Čutiti je tako, kot da bi sami postali to čustvo. Čustvo je tako močno, da ne moremo najti tišine v sebi. Pričakujemo, da se bodo določene stvari odvile tako, kot smo pričakovali, ampak se ne, zato smo razburjeni. Spodnji dve tehniki nam pomagata, da se izvijemo iz objema energije čustvene reakcije in zagledamo okoliščine v pravi perspektivi.

SEE (Side Entrance Expansion) tehnika – je namenjena situacijam, ko smo sredi intenzivne čustvene reakcije in nam omogoča, da se potegnemo ven iz objema te energije. Zelo je uporabna za situacije, ko pretirano reagiramo na dogodke ali pa za primere, ko si zamišljamo možne negativne dogodke v prihodnosti, ki se lahko zgodijo in s tem zgubljamo energijo.

WONDER (Wait On Neutral During Emotional Reactions) tehnika – nam pomaga pri preseganju slabih navad. Odpre nam časovno vrzel med dražljajem in reakcijo na dražljaj, ki nam omogoča, da spremenimo svoj pogojni odziv na dražljaj in spremenimo slabe navade.

  1. Tehnike za hiter dostop do notranje modrosti

Še ena lastnost resnične duhovne izkušnje je zavedanje, da globoko v sebi pravzaprav vse vemo in da nam ni treba te modrosti oz. védenja opravičiti z uporabo razuma. Večini ljudi se ta zamisel zdi zelo tuja, saj smo globoko programirani, da se pri odločanju zanašamo na naš razum. Vendar se izkaže, da uporaba razuma ni najboljši način za sprejemanje mnogih pomembnih odločitev v našem življenju (izbira partnerja, izbira poklica…).

SANYAMA (Silent Awereness Notices Your Answers Manifesting Automatically tehnika – nam omogoča, da se naučimo, kako priti v stik z našo notranjo modrostjo in védnostjo ter na ta način dobiti odgovor na mnoga vprašanja. Poleg tega nam omogoča, da se naučimo uporabljati naše »fine čute«, ki so pravzaprav enaki našim petim čutom (vid, sluh, voh, okus, tip), a niso odvisni od naših čutnih organov. Tako naše misli »slišimo« z našim umom s »finim sluhom« in »vidimo« našo kuhinjo z našim »finim vidom« tudi, kadar je v resnici dejansko nimamo pred očmi. S Sanyama tehniko sčasoma izostrimo fine čute tako, da lahko zaznavamo okolje neodvisno od prostora in časa. Sčasoma tudi vedno bolj zaupamo intuiciji in se naučimo »spominjati prihodnosti« – da vemo stvari, še preden se zgodijo.

WAIT (Waiting Accesses Intuitive Truth) tehnika – je tehnika, ki nam omogoča, da se uskladimo z naravnim zakonom o najmanjšem naporu in da se naučimo, da znamo počakati na popoln čas za vse stvari v našem življenju.

  1. Tehnike za razreševanje pretekle čustvene bolečine

Ko smo zelo majhni, nas čustva zelo hitro preplavijo. Imamo nežen in nerazvit živčni sistem, ki nima zmožnosti obdelati veliko intenzivnih čustvenih izkušenj, ki smo jim neprestano izpostavljeni. Povedano po računalniško – naš procesor je premalo zmogljiv. Zato večina intenzivnih izkušenj ostane nedokončanih in uskladiščenih v našem telesu v obliki energijskih polj, ki nosijo informacije. Postanejo naša »čustvena prtljaga«. Ta energetska polja nedokončanih izkušenj čakajo, da jih dokončamo oziroma razrešimo.

CORE (Center Of Remaining Energy) tehnika – je namenjena zaključevanju nedokončanih čustvenih izkušenj. V principu je to postopek, pri katerem naredimo ravno obratno, kot smo naučeni. Namesto, da bi se čutenju čustva izognili, se pri CORE tehniki potopimo v središče energije čustva, ki ga hranimo v telesu že toliko let. To, da si dopustimo čutiti najbolj intenziven del energije nedokončanega čustva, je zelo drugače, kot samo čutiti čustvo. S tem dejansko hitro in temeljito zaključimo izkušanje energije čustva v telesu. Kot otrokom nam nerazvit živčni sistem tega ni dopuščal, odrasli pa to možnost in sposobnost imamo, a se zaradi preverbalnega programiranja temu izogibamo.

GPS (Gentle Provocation System) tehnika – pri CORE tehniki se včasih zgodi, da energija čustva po procesu čutenja ne izgine popolnoma, ampak se samo zmanjša. V tem primeru je zelo težko ponovno najti energijo čustva, da bi ga zares zaključili. GPS tehnika nam omogoča, da preostalo energijo najdemo. Je kombinacija tehnik SANYAMA in CORE. Deluje kot sesalec za prah, ki odstranjuje še preostale ostanke nedokončanih energij.

Kaj resnično hočemo?

Odgovor na zgornje vprašanje je dejansko zelo preprost. Vsi bi se kot ljudje radi počutili dobro. To pomeni, da bi radi imeli čudovite izkušnje in uživali v življenju, kot je le mogoče. Ne želimo bolečin in trpljenja ali biti žrtve okoliščin.

Življenje nam prinese celo goro izkušenj. Nekatere so nam všeč, druge spet ne. Tega ne moremo spremeniti. Življenje je nepredvidljivo. Ne glede na to, kakšne izkušnje nam prinese življenje, nekaj lahko storimo, da se izognemo trpljenju in se počutimo izpolnjene. To dosežemo tako, da se naučimo razlikovati med okoliščinami, v katerih se znajdemo, in našimi odzivi na te okoliščine. Z zgornjimi tehnikami se lahko naučimo obvladovati naše odzive v vseh življenjskih situacijah.

Bolečina in trpljenje nista eno in isto. Bolečina je samo občutek, trpljenje pa je naš odziv nanjo. Da bi povečali možnost, da preživljamo srečno in izpolnjujoče življenje, se naučimo zmanjšati vpliv trpljenja z zgornjimi tehnikami. Velikokrat nam tako uspe razrešiti celo bolečino, če pa ne, nam to omogoča, da ob bolečini ne trpimo. Trpljenje doživljamo zaradi izgube občutka celosti. Če se naučimo, kako vzpostaviti stik z občutkom celosti in ga začutiti z vsem bitjem, trpljenje postane le še spomin.

Po Stonovi metodi besedilo povzela: Karin Rižner
Ljubljana, 26.7.2009