O bioresonanci

 Malce teoretične podlage

 Izjemno hiter razvoj fizike v 20. stoletju je prinesel tudi novo področje – biofizika. Rezultati biofizikalnih raziskav so v zadnjih desetletjih razkrili, da biokemični procesi sploh ne nadzorujejo bazičnega dogajanja v vsakem organizmu. Nadrejeni so jim biofizikalni procesi, ki te biokemične procese nadzorujejo. Ta izjemna odkritja naravoslovcev imajo daljnosežne posledice predvsem v medicini in pri ohranjanju človekovega zdravja.

Vsaka snov ima poleg svoje kemijske (materialne) sestave tudi fizikalni vidik – fizikalno informacijo. To je nekakšna fizikalna koda v obliki enkratnega spektra različnih frekvenc elektromagnetnih nihanj. Ti signali so zelo šibki (pod mejo »šumenja ozadja«) in lahko zaradi svoje šibkosti delujejo le v bioloških sistemih. Večje jakosti signalov bi biološke procese onemogočile. Ti signali se obnašajo kot normalni elektromagnetni valovi, zato jih lahko s primernimi aparati beležimo in uporabimo v diagnostične in terapevtske namene.

Ta nadvse fina elektromagnetna sevanja (lahko tudi nihanja ali valovanja) nadzorujejo procese v naših telesih. Človeško telo oddaja zelo različna nihanja. Celice, tkiva in organi imajo svoja specifična nihanja, ki so medsebojno povezana in vplivajo drug na drugega. V resnici je vse je v nihanju! Zemlja niha, organizmi nihajo, človek niha, organi nihajo. Pljuča nihajo drugače kot jetra ali želodec. Obolelo tkivo niha drugače kot zdravo.

Telesne celice lahko sprejemajo in pošiljajo elektromagnetna nihanja. V veliki zmešnjavi milijardne količine nihanj lahko celica razpozna nihanje, ki je namenjeno njej, nekako tako kot vaš radijski sprejemnik. Če nastavite radio na natančno frekvenco, lahko iz neštetih nihanj postaj (oddajnikov) izbere natančno tisti oddajnik, ki oddaja vašo priljubljeno glasbo. Deluje le takrat, ko so nihanja oddajnika in sprejemnika v resonanci, v sozvočju. In resonanca nastane tudi, če celica sprejme natančno takšno elektromagnetno nihanje, ki ga potrebuje.

Vsak človek ima svojo specifično sliko nihanj. Ta slika daje informacijo o zdravju ali bolezni. Fiziološka (harmonična) nihanja so značilna za zdravega posameznika s sposobnostjo samoregulacije telesnih procesov. Patološka oz. bolezenska (neharmonična) nihanja pa označujejo bolnega posameznika, ki ni več sposoben samoregulacije.  Patološka nihanja nastajajo zaradi vplivov iz okolja ali so posledica bolezenskih stanj v organizmu in motijo pomembne naravne telesne procese. Telo ne more več vzdrževati ravnotežja in sledi bolezen.

 Kako deluje bioresonančna terapija?

 Oče bioresonačne terapije je nemški zdravnik dr. Franz Morell, ki je v sedemdesetih letih 20. stoletja skupaj z inženirjem Erichom Raschejem po izvirni zamisli razvil prvo BRT napravo. Z razvojem računalniške tehnologije so v zadnjih desetletjih razvili učinkovite in moderne naprave, kot je bioresonančni aparat. Pacienta s posebnimi prevodnimi elektrodami vključimo v kibernetski meritveni krog (pacient-elektroda-BRT aparat-elektroda-pacient). Bioresonančni aparat beleži pacientova lastna elektromagnetna nihanja in jih s posebnimi visokospecifičnimi filtri loči na fiziološka in patološka. Fiziološka nihanja prek elektrod okrepljena vrne v telo, patološka nihanja pa vrne namenoma spremenjena: lahko so oslabljena, izničena ali v obliki zrcalne slike. Tako spremenjene informacije nihanja iz aparata prek dovodnega elektrodnega kabla pripeljemo v elektrodo, ki je običajno nameščena na hrbtu. Telo sprejme signal in s poslanim terapevtskim nihanjem preide v resonanco. Telo se odzove s spremenjenimi nihanji, ki jih aparat zabeleži, in pošlje nazaj v telo druge frekvence ter energetske vzorce. Le-ti ponovno postanejo vhodni signali in tako dalje. Vse to se dogaja z izjemno hitrostjo – mnogokrat neštetokrat v sekundi. Tako lahko bolezenska motilna nihanja oslabimo ali jih odstranimo, zdrava nihanja pa okrepimo. Sprememba informacij nihanj v telesu vpliva na biokemične presnovne procese.

 Cilj bioresonančne terapije

 Cilj je telesu posredovati »zdravilni impulz« in ga s tem podpirati pri zdravljenju in normalizaciji presnovnih procesov. Če povemo drugače: cilj bioresonačne terapije je ponovna vzpostavitev sposobnosti telesa, da krmili lastne procese. Človeško telo si je tako ponovno sposobno pomagati. Ta metoda torej ni usmerjena na zdravljenje oziroma preprečevanje simptomov, ampak pospešuje samozdravljenje organizma kot celote.

 Potek bioresonančne terapije

Pacient se udobno namesti v stolu ali ležalniku poleg bioresonančnega aparata. Na telo se namestijo dovodne in odvodne elektrode, ki so povezane z aparatom. Te elektrode imajo nalogo, da nihanja našega telesa iz določenih tkiv ali organov sprejmejo in jih nato preko kabla privedejo v aparat, spremenjena terapevtska nihanja iz aparata pa vračajo določenim telesnim delom. Ko so elektrode nameščene, terapevt računalniško nastavi različne terapevtske programe. Elektromagnetna nihanja telesa ali snovi pripeljemo v  aparat, ki jih glede na programske nastavitve spremeni in po dovodni elektrodi pošlje nazaj pacientu. Terapije potekajo različno dolgo, posamezne terapije večinoma le nekaj minut oz. 15-30 minut v primeru zdravljenja alergij. Po končani terapiji mora pacient takoj popiti čim več vode.

Pomembno: V kablih ni nobenega električnega toka!

Za konec pa še pomembno dejstvo

Sodelovanje pacienta je pri bioresonančni terapiji zelo pomembno. Potrebno je piti mnogo čiste vode, uživati polnovredno hrano, se strogo držati diete, omogočiti telesu zadosti gibanja in zadostno količino spanja, opraviti zobozdravniške in druge preglede in podobno. Vse to je prav tako pomembno, kot so pomembne terapije z bioresonančnim aparatom. Tudi najboljša metoda z najboljšim terapevtom ne bo imela uspeha, če se bo pacient še naprej zatekal k hitri prehrani, sladkarijami in alkoholu, še naprej kadil in nič spremenil v obstoječih razvadah. Veliko odgovornost za uspeh terapije nosi torej bolnik sam. Prav zato kljub izjemnim uspehom bioresonančne terapije na splošno, za posameznika ni nobenih zagotovil, da bo uspešna.